Od trilerja ne pričakujemo, da izgleda kot popart umetnina, toda Jean-Jacques Beineix, režiser kultne Betty Blue, je poskrbel, da Diva izgleda kot popart triler. In to dobesedno: izgleda.
Diva SCENARIJ: Daniel Odier, Jean-Jacques Beineix
REŽIJA: Jean-Jacques Beineix
IGRAJO: Roland Bertin, Frédéric Andréi
Izobilje
SCENARIJ: David Hare
REŽIJA: Fred Schepisi
IGRAJO: Meryl Streep, Charles Dance Zgodba
Od trilerja ne pričakujemo, da izgleda kot popart umetnina, toda Jean-Jacques Beineix, režiser kultne Betty Blue, je poskrbel, da Diva izgleda kot popart triler. In to dobesedno: izgleda. Izgled je tu namreč zelo pomemben, tako kot je bil izgled – da ne rečem look – zelo pomemben v filmih drugih mladih francoskih režiserjev, ki so debitirali na začetku osemdesetih (Luc Besson, Leos Carax ipd.). Diva je koketna, stilizirana, vizualno intenzivna, posterska, dizajnerska, fuzijska, rahlo nadrealistična zgodba o Julesu (Frédéric Andrei), strastnem fanu opere. To, da je fan opere, ga še ne spravi v nevarnost – to, da je fan operne dive Cynthie Hawkins (Wilhelmenia Wiggins Fernandez), pač. Fani so po naturi fetišisti – in tudi Jules ne more iz svoje kože, kar pomeni, da se dokoplje do nekega njena tajnega, ilegalnega, piratskega posnetka, ki postane v kombinaciji z nekim drugim, še bolj kontroverznim posnetkom dovolj velik razlog, da se nadenj zgrne ves mrak francoskega podzemlja, od skorumpiranih policajev do tajvanske piratske mafije. To ni enotonski ali pa tonski triler – to je triler podtonov. Za ljudi z vizualnim, cinefilskim posluhom. Če bi v Divi igrala še Meryl Streep, bi bila kičasta. V izobilju pa je imate zato v Izobilju, kjer igra totalno idealistko, ki med II. svetovno vojno dela za francosko odporniško gibanje, po vojni pa ugotovi, da »novi, boljši svet« ni upravičil njenega idealizma. Posttravmatični stres ni le nekaj, kar čaka fana po koncertu njegove najljubše dive, ampak tudi nekaj, kar v patriarhalni družbi čaka žensko pred seksom.
|
|
Moj račun
Pomoč
Voziček
