Klik na pomoč

Zdravo!

Sem Darko Kraner star 18 let in sem dijak s posebnimi potrebami. Prej sem obiskaval osnovno šolo v Sveti Trojici in bil še kar uspešen in zgleden učenec.
Bil sem tudi vsestranski športnik, saj sem se ukvarjal z vsemi mogočimi športi. Resneje sem treniral nogomet, se ukvarjal z ribolovom in treniral JU – JITSU. Igral sem velik in mali nogomet, v katerem sem z ekipo Famaika iz Voličine postal tudi dvakratni državni prvak v malem nogometu do petnajst let. Res pa je, da pri drugem naslovu državnega prvaka nisem sodeloval v ekipi, saj sem se že boril za življenje in svoje zdravje, tako sem drugo medaljo prejel samo kot član ekipe, kateri bi moral pomagati pri obranitvi naslova državnih prvakov.

Pravtako sem v ribolovu, z veliko vloženega truda in treninga postal pionirski državni prvak. Bil sem tud član slovenske reprezentance in trikratni udeleženec svetovnih ribiških prvenstev. Ponosno lahko povem, da sem še zmeraj lastnik najboljšega slovenskega dosežka na svetovnih ribiških prvenstvih, ki sem ga dosegel leta 2000 v Italiji, pri svojih 12 letih, in sicer šesto mesto.

Treniral sem tudi borilno veščino, ki se imenuje JU – JITSU in bil precej uspešen tudi v tej športni panogi. Saj sem se šele po nekaj mesecih treninga udeležil tekmovanja na katerem sem v predtekmovanju izgubil s kasnejšim državnim prvakom borbo za eno točko. Trener je v meni videl velik potencial in mi je tudi v tem športu, napovedal naskok na naslov državnega prvaka v letu ali dveh.

Ker pa je življenje zelo nepredvidljivo in ne vemo v katero smer se nam bo zasukalo je zelo pomembno, da smo zmeraj zelo previdni, saj nikoli ne vemo kaj nas čaka. Meni recimo je noč s prijatelji postavila življenje na glavo in me zaradi prometne nesreče, ki se nam je pripetila postavila pred najpomembnejšo tekmo mojega življenja – borbo za preživetje. Tako sem iz vsestranskega športnika čez noč postal borec za življenje in svoje zdravje. V veliko pomoč pri tej borbi pa mi je bilo telo, ki je bilo odlično kondicijsko pripravljeno, prav zaradi mojega športnega udejstvovanja. Brez tega in zdravnikov, ki so mi pomagali me danes ne bi bilo med vami. Prometne, ki se je zgodila 24. Avgusta 2003 vam ne bom opisoval, povem vam le to, da sem bil skoraj tri mesece v komi in, da sem 1. Decembra 2003 ponovno spregovoril, se kasneje trudil da sem shodil in prišel tako daleč, da sedaj stojim pred vami.
Po končani osnovni šoli, še torej nisem poskusil sesti v srednje šolske klopi in zaživeti življenje dijaka, ker mi je bilo to odvzeto s prometno nesrečo, ki se mi je pripetila. To pa poskušam storiti prav zdaj med vami, mojimi novimi sošolci in sošolkami, ki upam da me boste dobro sprejeli, čeprav sem malce drugačen in starejši od vas!?

HVALA!!!