Klik na pomoč

Se vas je že kdaj dotaknila tista sladko-grenka tesnoba? No, dotaknila morda ni prava beseda. Prej sunila v želodec. Z vso močjo. Da so se vam zatresle vse kosti. In koščice. Še mišice so se uprle in rekle, no tole je pa res preveč. Boli. Pa ne mislim v prenesenem pomenu. Dejansko fizično zaboli. Želodec se stisne na velikost koruznega zrna, srce ti razbija kot da bo zdaj zdaj skočilo iz prsi in ti pri tem zlomilo vsaj tri rebra. Cmok v grlu požre besede, a ne ostaneš le brez glasu, še sape ti zmanjka.

A je skoraj prijetna, tale tesnoba. Taka dišeča. Taka, ki te zbudi nežneje kot najbolj opojna kava. V nov dan, ki se ga veseliš. Bolj kot si se včerajšnjega. Pa ne zato, ker bi zadel na loteriji. Niti zato, ker ti je šef rekel da si »the best«. Vse je isto kot včeraj. No, skoraj vse.

Mladi varovanci inštituta

Danes bi rada spremenila svet. Prepričali so me, da je mogoče. Kdo? Tista punčka iz prve vrste, ki izžareva takšno življenjski energijo, da te zaboli telo, ko se ji zazreš v oči. Raka ima. Pa tisti fant, ki je »iz borca za medalje postal borec za življenje«, po tem, ko je preživel hudo prometno nesrečo in se po treh mesecih zbudil iz kome. Ob njem te postane sram, da se ne veseliš svojega. Življenja, namreč. In da ne izpolnjuješ svoje družbene odgovornosti. Čeprav ni težko. Samo malo je potrebno. Malo empatije. Včasih sta dovolj že nasmeh in prijateljski stisk roke. Nič več.

1. junija sem bila na Inštitutu RS za rehabilitacijo. Na prireditvi v pozdrav akciji Klik na pomoč. Spletna trgovina Nakupovanje.net bo v okviru te akcije od vsakega nakupa namenila 1 EUR v sklad za nakup nove opreme za otroke s prirojenimi okvarami ter poškodbami gibal in živčevja. Osupljiv dogodek, ki mi je dodobra pretresel vsakdanjik. Ne spomnim se, ali sem že kdaj v tako majhnem prostoru začutila toliko energije.

Uvodni nagovor

Pa nisem bioenergetik, da se razumemo. Po kratkih in jedrnatih uvodnih govorih predstavnikov spletnega nakupovalnega središča in predstavnikov Inštituta, je otvoritev veselega druženja pripadla ljubljanskemu glasbeniku Radiću. Ostala sem brez besed. Nekomu, ki je sposoben napisati takšen komad, lahko ponudim samo svoje najgloblje spoštovanje! Karkoli drugega bi izzvenelo v plehkosti. Po tem, ko je Radić ustvaril prijetno atmosfero, so vajeti prevzeli člani skupine Rok’n'Band. Otroci so uživali. Peli in ploskali so kot za stavo. Vsa besedila so znali na pamet. Spet me je bilo sram. Ker jih jaz nisem znala!

Ko je prišel čarodej Jole Cole, so se vse očke ustavile na pisani pojavi. To je bilo veselja! Takrat se zaveš, kako malo je treba, da nekomu polepšaš dan. Pisan klobuk, smešna kravata in točka z Ribico Bibico. Še malce nerodnosti in nagajivih rekvizitov pa smeha ne manjka. Poslušali smo tudi pravljico. O zeleni veverički. In njenih težavah zaradi njene drugačnosti. Otroci so vedeli, o čem govori. Zelena veverička, črna ovca, muca brez ušesa. Vseeno je. Učinek je vedno isti.

Sladki nasmehi ob Joletu Coletu

Rok’n'Band je še nekajkrat veselo priskakljal na oder. Res veselo. Iskreno. Na trenutke sem dobila občutek, da uživajo še bolj, kot smo ob njihovi glasbi uživali mi! Kako le ne bi. Imeli so najbolj hvaležno publiko. Tokrat so dobili okrepitve. Mlad fant z Oddelka za (re)habilitacijo, ki se nam je že predstavil s svojo harmoniko, se je ob vzpodbudnem aplavzu vrnil na oder. In zaigral. Z Rok’n'Bandom. Odlično zaigral! Brez treme. Spet me je bilo sram. Ne zato, ker ne bi znala igrati harmonike. Temveč zato, ker ne premorem njegovega poguma. Poimenovala sem ga »Levjesrčni«

Najbolj sta me presenetila humorist Tone Fornezzi Tof in trener NK Domžale Slaviša Stojanović. Osebno imam sicer kritično distanco do slavnih oseb, ki se pojavljajo na takih dogodkih. Nikoli ne morem presoditi, ali so tu zaradi sebe, ali zaradi dogodka samega. Tokrat sem bila prijetno presenečena. Res prijetno. Nad njunim iskrenim pristopom, še bolj iskreno željo, da pomagata, besedami iz srca in iskrivimi očmi. Ja, prav te so odraz človekovega notranjega počutja. Nasmeh se lahko zlaže, oči nikoli ne zatajijo. In njune so bile iskrive! Med tem, ko je Slaviša delil karte za sobotno tekmo v Celju, mi je šlo na jok. Pa ne zaradi tega, ker je jaz nisem dobila. Ne maram fuzbala. Ampak zaradi silnega veselja drobnih ročic, ki so karte prejemale. Verjetno ne bi bilo drugače, če bi jim podelil prazne lističe. Ali bombone. Pozornost je tista, ki šteje. Ja, nekdo jih je opazil.

Intervju Slaviše Stojanoviča

Ko je Tof vzel mikrofon v roke, in začel pripovedovati zgodbo o skromnem dekletu iz prve vrste, in njeni še bolj skromni želji po prenosnem računalniku, sem mislila, da me bo konec! Zaradi dekletove skromnosti, zaradi Tofove zagnanosti in zaradi pripravljenosti treh podjetij, da ji računalnik podarijo. Še so dobri ljudje na svetu. In znova sem si dokazala, da tista maskara, ki sem jo prekleto preplačala, sploh ni vodoodporna!

Potem je prišla torta. In z njo nepopisno veselje otrok! Sladko presenečenje. Baje je bila odlična. Nisem je poskusila. Zaradi tistega cmoka v grlu, ki je še naprej trmasto vztrajal. Verjetno bi se mi že prvi grižljaj ustavil na pol poti.
Nekje sem že pred leti zasledila misel, da bi vsako družbo, namesto po zgodovinskih uspehih, morali soditi po njenem odnosu do najšibkejših, saj se prav tam kažeta njena razvitost in napredek. Kdorkoli je že to napisal, je bil očitno zelo pameten človek.

Torta

In zdaj grem spreminjati svet. Ker ga lahko. Ker ni potrebno veliko. In ker bo tista sladko-grenka tesnoba manj grenka. In bolj sladka. In ker bo cmok v grlu končno izginil. To naj bo moje poslanstvo …