Umor pod K2 - Dušan Jelinčič

broširana vezava
Datum izida: 22.9.2008
Jezik: Slovenski jezik
Broširana vezava

Obseg: 156 strani
Format: 12 x 17,5 cm

Umor pod K2 pa je prva slovenska alpinistična kriminalka. Svetovni popotnik in vrhunski alpinist Dušan Jelinčič zna svoje življenjske izkušnje tako tenkočutno vkomponirati v svoja dela, da nam tudi oddaljeni kraji postanejo domači, prav tako tudi odnosi med ljudmi, ki se znajdejo v skrajnih razmerah – v visokogorskem boju za preživetje. V romanu se zgodba najprej odvija v švicarskih gorah z Eigerjem na čelu, nato pa v Himalaji s K2. Njeni protagonisti so seveda alpinisti z vseh koncev sveta, v prvem planu angleška in pakistanska naveza, in ne nazadnje tudi nekoliko skrivnostni svet šerp. Avtor torej predstavlja svet, ki ga zelo dobro pozna, preseneča pa dejstvo, da je lahko tudi ta v snežno belino zavit – kar je pravzaprav simbol za čistost – svet zaznamovan s človekovim zlom. Umori, nanizani v romanu, so po eni strani plod častihlepja in maščevanja, razlagamo pa si jih lahko tudi na ravni usodnosti oziroma zla, ki sproža nekakšno verižno reakcijo. Avtor se tudi tokrat predstavlja kot vešč pripovedovalec, saj odnose med junaki, z vsemi umori vred, konsistentno tke v prepričljivo celoto, kar daje romanu gladko in napeto strukturo, ki je za žanr kriminalke še kako pomembna.


Romana pa, kot vsa avtorjeva dela doslej, ne moremo brati enonivojsko. Za odlično, obrtniško dosledno izpeljano kriminalko se namreč skriva globlji svet eksistencialnih in transcendentalnih vprašanj, kjer se usodno in nepomirljivo srečujeta tudi oba svetova: zahodnjaški in vzhodnjaški, kar je avtor odlično zastavil že v romanu Budovo oko. Tudi v novem romanu sta prepoznavni dve stalnici Jelinčičevega sloga: svež, živ jezik, s plastičnimi dialogi in slikovitimi opisi narave, ter naracija, ki na impliciten način odpira mnoga, za človeka katere koli kulture, bistvena vprašanja, odgovorov nanje pa ne daje, vsaj eksplicitno ne. Tako v bralcu zbuja ‛majhnost’, nebogljenost, ne le ob vrhovih najvišjih gora – ob soočanju z mogočnostjo narave, zunanjim svetom, temveč tudi ob soočanju s človekovim notranjim, nikdar do konca razvozlanim svetom.
(dr. Matejka Grgič)